Zadnji skok domov

Pozdrav, znova sedim na vlaku, tokrat malo manj kot 14 dni od zadnjega javljanja in hkrati pisanja na blog. Trenutno sedim v vagonu slovenskih železnic in povem vam, je približno tako kot bi bil smučar po grbinah. Vagon skače gor in dol, potniki z njim seveda tudi, o elektriki za lap-top lahko samo sanjam. Okna pa že več let sigurno ne tesnijo, če sploh so kdaj. Pač, drugega kot spet ta slovenski vagon ne morem reči.

Napredovanje moje diplomske naloge je v polnem teku. Sem že resnično na nekje 95% opravljenega laboratorijskega dela. Opravil sem testiranja lomljivosti mojih ivernih plošč, del debelinskega nabreka v ponedeljek pa še samo drugi del debelinskega nabreka in vso površinsko napetost. Kar pa mislim, da bom opravil do srede. Zaenkrat vse poteka po pričakovanjih. Medtem pišem že tudi teoretski del, ki mi zaenkrat še ne povzroča preglavic in računam, da mi jih tudi v bodoče ne bo.

Če morda še ne veste sem med tem časom postal vsaj za 1 leto starejši kot sem bil še lani. Za moje pojme je teh 24 let občutno preveč za nekatere moje domislice in hkrati premalo za nekatere moje poglede. Ja prihaja obdobje konca študentarije, začetek pravega služenja denarja in določenih pomembnih odločitev v življenju. Hkrati vem da bodo prišle nove skrbi novi problemi, a imam tega trenutnega lagodnega življenja brez treh bankovcev po 20 € v denarnici že pošteno dovolj. Hočem več, nočem stagnirat, grem naprej, kam pa bom hitro videl....

Praznovanje rojstnega dne je tokrat prvič potekalo na povsem dopisniški ravni. Dobil sem približno 20 sms-ov za nekaj od njih še danes ne vem čigavi so, vsi po vrsti pa so mi zaželeli le najboljše in oh in sploh, še enkrat hvala lepa vsem. Zanimivo pa mi je bilo, ker nihče iz moje neposredne okolice ni vedel za moj osebni praznik. Tukaj mislim predvsem na ljudi s fax-a. A sem jih obdaril sam, saj so zelo sladkosnedni in sem jim kupil bonboniero Toffife. Potem pa je že sledilo čestitanje in ugibanje o moji starosti. Za njih sem bil vsaj 25, če že ne 26. Malo mi je za to le zrasel špeh, morda pa le izgledam starejši. Zvečer pa sem potem odšel še z Andrejo na tortico in par drinkov v Bermuda drei okoliš. Tam sem bil že prejšnji teden z Andrejo in Ano, in vsakič sem poizkusil res dobo tortico. Enkrat Cheese Chake in enkrat Limonen torte, lahko si ogledate tortice tudi med slikami.

Nekaj o Avstrijcih kar niste še nikoli slišali ali morda izvedeli:

-vsako sredo je v fax-mensi Schnitzel Tag in takrat se je potrebno skoraj stepsti za prosti sedež v jedilnici. Ljudje so čisto nori na te njihove šnicle. So zelo tanki, hrustljavi in veliki. Poleg vedno postrežejo riž in mrzli krompir, kot solato.

-Šele v zadnjem času se v trgovini da dobiti tudi mleko z vsebnostjo mlečne maščobe nižje od 3,5%. Prej sem iskal in nikoli našel mleka okoli 1,5%.

-Prav tako so Avstrijci nori na »kisle vode«. Obsedenost s tem je res velika. 1 vrsta navadne vode v primerjavi z vsaj 15 vrstami kisle vode v navadni samopostrežni. S tem sem imel na začetku kar nekaj problemov, saj sem vsakič domov prinesel mineralwasser, čeprav to ni nikjer izrecno pisalo.

-Urna postavka navadne tajnice v pisarni je 8€ netto.

-Narodna noša jim pomeni vsakdan, zeleni klobuk pa obvezna noša, večine starejših, včasih pa tudi nekaterih mladih.

-še vedno delajo 40 ur, brez ure za prihode in odhode, in nobenemu ne pride na misel, da bi tedensko delal manj kot 40 ur. Nekako imam občutek, da pri nas le ni tako.

-Kruh izpod avstrijskih pekov je pa naravnost povedano zanič. Dobesedno! Je kiselkast po možnosti pa mu je poleg vsega shita dodana še kumina. Pač dober kruh za odvajanje hranjenja.

-Kako se ljudje radi prerivajo na tramvajih ali podzemnih samo za to, da bi izstopili pri prvih in najbližjih vratih njihovemu izhodu. Pač naredijo del poti že znotraj samega prevoznega sredstva. Včasih je to res smešno.

Ta teden sva z Mohamedom nekoliko več govorila. Povedal mi je, da v aprilu ali maju pričakuje prihod žene na Dunaj, da jo že komaj čaka in se tega zelo veseli. Medtem si je uredil neko stanovanje 22m3, za katerega bo plačeval 330 €. Kar sploh ni veliko. Pomagal sem mu tudi pri vzpostavitvi Skypa na njegov računalnik, da se lahko preko tega programa pogovarja s svojo ženo. Tudi sliko svoje družine mi je pokazal in tudi svoje žene. Črne oči, močne obrvi, Iranska resnost...na kratko.

Poleg tega pa sva se na obojestransko zadovoljstvo slikala v sobi. Za večen spomin na Iranskega sostanovalca, ki si ga ne bi mislil niti v sanjah, da ga bom kdaj imel poleg sebe.

Moram pa povedati tudi, da sva s prijateljem uspela postaviti novo spletno stran, ki je krstno online oddajanje začela ravno ta teden.

Ostaja mi tako le še 1 teden služenja erasmus roka, ki je po moje približno tako kot je včasih bila JNA za naše starše, le da so sedaj komunikacija in povezanost precej bližje kot je bilo to nekoč. Ja in tudi ta teden je pihalo na Dunaju kot hudič. Vmes mi je celo veter obrnil marelo, a sem jo k sreči na to samo obrnil nazaj in je bila znova ok! To pa se mi je dogajalo ravno v soboto ko sem hotel na izlet z Andrejo in Uršo v približno 1 uro oddaljeno mesto kjer je tudi tovarna Lindt. Tja bi naj šli z vlakom in za karto bi naj dal 14 € (povratno). Vendar pa je Andreja malo slabo pogledala na net-u in sem na licu mesta izvedel, da je vozovnica celo 24 €. Pa sem si premislil in raje odšel na Maria-hilfer Strasse. Urša in Andreja pa sta odšli na izlet, saj sta imeli obe Vorteil Ticket Karte in z njo sta imeli vozovnico samo za 14 €. Trgovina Lindt ob tovarni v tem mestu pa je tako ali tako bila zaprta. Baje sta si potem ogledali nek grad in malo mesta. Še sreča, da nisem šel poleg, hihih.

PS:za napakae se obrnite na Slovenske železnice :)